Kaj imata skupnega Louise Adamič in tržaška proletarska družina Olivieri?

V četrtek, 9. januarja, bom gost oddelkov za zgodovino in italijanistiko Univerze na Primorskem v Kopru, kjer bo prva uradna predstavitev moje knjige Una cosa oscura, senza pregio v Sloveniji in hkrati prva predstavitev v letu 2020. Tukaj lahko preberete recenzijo, ki jo je v slovenskem jeziku napisal Marko Marinčič za Primorski dnevnik.

Giovedì 9 gennaio sarò ospite dei Dipartimenti di Storia e Italianistica dell’Università del Litorale di Capodistria per la prima presentazione ufficiale in Slovenia di «Una cosa oscura, senza pregio». Sarà anche la prima presentazione del 2020. Qui sotto la recensione in sloveno scritta a suo tempo da Marko Marinčič per il Primorski Dnevnik.

Adamic_ulica

Marko Marinčič

Ena najtežje opredeljivih in hkrati najbolj zanimivih knjig, kar sem jih prebral v zadnjem času. Že sam naslov zveni nekoliko skrivnostno in se nam njegov pomen razodene šele malo pred koncem branja več kot 400 strani zajetne knjige, ko ugotovimo njegov izvor v citatu iz knjige Džungla (1906) Uptona Sinclaira. Ameriški pisatelj in socialistični aktivist v njem naslavlja izkoriščan delavski razred s pozivom k uporu, pa čeprav bo to gibanje, čigar korenine segajo v daljno preteklost, navidez nekaj temnega, neprivlačnega, ki ga bodo skušali osmešiti in zaničevati, ker prinaša s sabo videz maščevanja in sovraštva.

Odpor in dostojanstvo ponižanih sta povezovalna vezna nit dveh zgodb, ki se prepletata v Olivierijevem delu, ki bi mu vsaka žanrska oznaka bila pretesna. Še najbolj se mu morda približuje oznaka zgodovinska doku-fikcija, saj bi bila tudi opredelitev za zgodovinski roman najbrž krivična. Delo namreč sloni na dolgem in poglobljenem raziskovalnem delu avtorja, ki se bolj približuje zgodovinski raziskavi kot pa čisti, četudi na zgodovinskih podatkih opirajoči še fikciji. Pisatelj nam mimogrede pove, da se je pri tej izbiri naslanjal na vizijo Arna Schmidta, po katerem »velika« zgodovina ni nič, je hladna, brezosebna, neverodostojna, površna ko že ne lažna. V nasprotje ji Schmidt – in z njim Olivieri – postavlja »zasebno antiko«, v kateri vidi življenje in skrivnost.

Omenili smo dve prepletajoči se zgodbi. Ena razpleta življenjsko nit slovensko-ameriškega pisatelja Alojza (Louisa) Adamiča, ki je leta 1913, star komaj 15 let, zapustil Ljubljano in se sam podal v Ameriko. Tam je okusil tegobe emigrantskega življenja, bister, radoveden in pustolovski duh pa ga je kmalu privedel do novinarskega in pisateljskega dela, v katerem je Ameriki razkrival stvarnost etnično in kulturno raznolikih skupnosti na novo priseljenih proletarcev. Adamič je bogata, večplastna in še danes aktualna osebnost, na primer ko beremo njegova razmišljanja o migracijah in identiteti migrantskih kultur v ameriškem talilnem loncu. Bil je vseskozi na strani delavskega razreda, prepričan socialist in kasneje podpornik NOB v matični domovini, za kar je skušal prepričati tudi takratnega predsednika ZDA Roosevelta. Bil je tudi odločen zagovornik Titove Jugoslavije in je na Titovi strani ostal tudi v prelomnem sporu s Stalinom in informbirojem. Umrl je v skrivnostnih okoliščinah, ustreljen na svojem domu, kjer je požar zabrisal marsikatero sled. Uradno je obveljala resnica o samomoru, ki jo tudi Olivieri dejansko osvaja na osnovi zbranih podatkov in pričevanj, četudi ne izključuje povsem domnev o političnem umoru človeka, ki si je nakopal več sovražnikov. Bil je na črni listi ameriških antikomunistov, trn v peti informbirojevcem, sam pa se je menda najbolj bal pobeglih domobrancev in ustašev.

Olivieri v poglavjih, kjer sledi življenjski poti Adamiča, osvaja tudi njegov pisateljski slog, kjer se dokumentirana dejstva prepletajo s fikcijo. Razkrije nam primere podobnega Adamičevega početja, pri čemer niso njegove pripovedi zaradi tega nič manj resnične. Fiktivna rekonstrukcija njegovih dialogov z drugimi sopotniki nam le še bolj živo in morda še bolj resnično predstavlja misel glavnega junaka in okolja, v katerem je deloval. V smislu zgoraj omenjenega Arna Schmidta, dobi zgodovina meso in kri, postane živa. Pripoved o navidez oddaljenem obdobju in okolju pa ne pridobi samo na berljivosti, temveč tudi na aktualnosti.

primorski_adamic

Od lajedelnice in zapora do gradnje socializma

Kot rečeno pa se v Olivierijevi knjigi prepleta dvoje pripovedi. Ob Adamičevi na drugi strani Atlantika razpreda avtor sočasno zgodovino lastne proletarske družine, ki je za nas v obmejnem primorskem prostoru še posebej zanimiva. Iz nekaj fotografij, zapisov in maloštevilnih predmetov v zaprašeni škatli dedovih spominov, vendar sočasno podprta tudi z razčlenjenim in dolgotrajnim zgodovinarskim raziskovalnim delom, zaživi druga vzporedna zgodba Olivierijevih, družine, katere člani so bili akterji in hkrati žrtve zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali dogajanje ob severnojadranskih obalah, po slovensko bi temu rekli kar širše območje Primorja, v prvi polovici prejšnjega stoletja in še nekaj let dlje. Družinska zgodba Olivierijevih se razpleta skozi prve socialistične boje na Tržaškem v začetku prejšnjega stoletja, nadalje skozi kljubovanje fašizmu v Tržiču in tamkajšnji ladjedelnici, kamor so se podali s trebuhom za kruhom. Avtorjev ded Albano in njegova babica Leda sta bila vseskozi med protagonisti najprej sindikalnega in antifašističnega delovanja, ko je napočil čas pa tudi oboroženega boja proti fašizmu.

S črpanjem posameznih drobcev iz njunega ter življenj njunih svojcev in prijateljev nam vnuk živo zariše vse ključno dogajanje prelomnega obdobja. Tako si sledijo preganjanje in odpor za časa fašizma, oblikovanje proletarske brigade tržiških delavcev po 8. septembru 1943, sodelovanje z NOB v duhu internacionalizma in preseganja do tedaj (a tudi kasneje) vsiljenih etničnih delitev na primer z dragocenim delom Intendenze Montes v tržiškem in furlanskem zaledju. Tu so še izdajstvo in krvoločna mučenja v vojašnici Piave v Palmanovi, osvoboditev, a kmalu po njej tudi razočaranje ob spoznanju, da se kljub ogromnim žrtvam in junaštvu v bistvu ni veliko spremenilo, da o usodi teh etnično prepletenih območij odločajo drugi in postavljajo na oblast spet iste sile in celo posameznike. Odtod razočaranje in spontan množičen odhod tržiških delavcev v socialistično Jugoslavijo, niti ne kot ideološka izbira ampak kot edina možnost, ko so ideali trčili ob stvarnost ponovnega policijskega in sodnega preganjanja.

Dogajanje je večinoma znano in ga ne gre obnavljati, zanimivo pa ga je brati iz ne prev običajnega zornega kota ene od tolikih tukajšnjih družin. Knjiga nam zgodovino predstavi skozi utrip življenj najbolj junaških in najbolj izigranih junakov takratnega časa. Avtor se postavi na njihovo stran, vendar nam kljub temu izriše dokaj objektivno in celovito sliko dogajanja, pri čemer tudi razkriva lažne konsktrukte, ki so se s tem v zvezi pojavili tako iz obnovljene italijanske nacionalistične desnice kot tudi v levici.

V ta kontekst Olivieri vključi tudi labilno vezno nit med obema zgodbama, ko ugiba o tem, da sta se morda Luis Adamič in ded Albano srečala v Zenici. Srečanje, ki ga morda nikoli ni bilo, simbolično poveže nosilca podobnih idealov na različnih bregovih Atlantika. In ne samo njiju, saj se tudi sam avtor desetletja kasneje znajde v Zenici skupaj s sestrično iz dela družine, ki je nekoč ostal v Jugoslaviji. Hodita po sledeh prednikov, nazadnje pa pomagata družini sirskih beguncev na begu iz vojne proti Evropski uniji in to z uporabo dedovih »duhovnih zemljevidov,« ki so prikladnejši kot katerakoli GPS naprava. Fikcija ali resnica? Nikakor ni pomembno. Pomembnejše je sporočilo, da sta v tem izročilu prednikov njihov duh in dostojanstvo živa in aktualna, gotovo bolj kot v zgolj obrednem proslavljanju in mitiziranju partizanske epopeje.

 

Rispondi

Inserisci i tuoi dati qui sotto o clicca su un'icona per effettuare l'accesso:

Logo di WordPress.com

Stai commentando usando il tuo account WordPress.com. Chiudi sessione /  Modifica )

Google photo

Stai commentando usando il tuo account Google. Chiudi sessione /  Modifica )

Foto Twitter

Stai commentando usando il tuo account Twitter. Chiudi sessione /  Modifica )

Foto di Facebook

Stai commentando usando il tuo account Facebook. Chiudi sessione /  Modifica )

Connessione a %s...

Questo sito utilizza Akismet per ridurre lo spam. Scopri come vengono elaborati i dati derivati dai commenti.